Avtor raziskuje problematiko usmerjanja družbe v pogojih družbene kompleksnosti. Za razliko z do nedavno prevladujočim načelom integracije razvije idejo koordinacije med različnimi deli družbe in predstavi več tipov družbene diferenciacije, ki zahtevajo različne načine koordinacije in usmerjanja. Svojo idejo preveri tako na klasikih sociologije kot na novejših avtorjih – od Durkheima in Spencerja do Marxa, Webra, Parsonsa, Luhmanna, Habermasa, Willkeja, Etzioneja in drugih. S socialno-zgodovinskimi primeri pokaže, kako se odvija trend povečevanja načrtnih in acentričnih oblik koordinacije v posameznih družbenih podsistemih in to ilustrira z osvetlitvijo razvoja pravnih norm in organizacij s pridobljenim članstvom. Na tej osnovi ugotavlja, kako učinkoviti so lahko različni modeli družbene koordinacije na globalni in regionalni ravni, zlasti v EU, ter na nacionalni in subnacionalni ravni. Knjiga vsebuje imensko in stvarno kazalo.
Leto izdaje | 2001 |
ISBN/ISSN | 9616294350 |