JANUAR

Mlada mariborska novinarka Petra Bauman je s kulturo povezana vse življenje in ji bo očitno tudi ostala zavezana. Za svojo prvo pesniško zbirko, ki jo je poimenovala Januar, je izbirala med svojimi 100 pesmimi, ki si po njenem mnenju ¨želijo in morajo najti pot do ljudi, saj le tam lahko uresničijo svoj namen. Ta pa je, v njih aktivno zbujati lepoto, resnične, morda pozabljene občutke. Moja poezija reflektira družbo.¨ Njena poezija je izredno subtilno izpovedna in pripoveduje o človeški resnici. Mitja Čander v Popotnici opisuje njeno poezijo kot poezijo prehoda med mladostjo, ¨ki bo trajala le še nekaj dni« in ki se zdi utopična, ter prihodnostjo, v katero zre: »Na drugi strani pa gleda naprej, proti izteku osi, v nič, izpraznjenost, izmučenost duha in izrabljenost telesa, brez slepil in alibijev¨. Avtorica o svoji poeziji pravi: Ta poezija želi biti totalna - na dva načina. Najprej, povedati vse. Zaobjeti čisto vse, kar prihaja od človeka, od sveta. Zaobjeti vse, do česar sega naša zavest in ponikniti tudi tja, kjer je onkraj. V tisti svet, ki ga vsak dan sicer slutimo in čutimo, a ga ravno poezija lahko naredi vidnega, slišnega. Temu, v vsakdanu prezrtemu svetu dati pomene. Poezija lahko tukaj opravi izjemno raziskovalno delo. In drugič, totalna želi biti tudi tam, kjer želi tisto vse povedati vsakomur. Nima ciljnega občinstva. Resnici na ljubo, poezija se nekako ne druži z zelo različnimi občinstvi, vendar ne vem, čemu bi se odpovedala tej ambiciji. Se prideš guncat na pajčevino? Za darilo mi prinesi snežinko.