ANTAHKARAN IN DRUGI OBRAZI LEPOTE

Antahkaran ima v vzhodnih religijskih in filozofskih spisih in praksah ali pa v nanje navezujočih se popularnih, bolj ali manj poglobljenih in največkrat z zahodno miselnostjo prepojenih ezoteričnih besedilih veliko sorodnih pomenov, vsem pa je skupno, da ponazarja nekakšen (mavrični) most, bodisi med fizičnim in duševnim, bodisi med razsežnostjo uma in njegovo transcendenco, oziroma umom in tako imenovanim višjim umom. V prvencu mlade pesnice, ki je omenjenemu pojmu v naslovu pridodala še druge obraze Lepote, vstopamo v pesniške svetove, v katerih se pesnica komaj zaznavno dotika stvari, spet drugič s skrito močjo nagiba gore daljnih pokrajin, ali pa poglablja reko in ulice domačega mesta. Ko vstopa, ne prestopi praga, ker med zunanjostjo in notranjostjo ni razlike in ker je višina in ločljivost razdalj nevidna in neotipljiva. Tudi zato se bralec s svojim »bralnim obzorjem« in svojo »bralno zgodovino« ne dotakne tega nenavadnega in skrivnostnega pesniškega sveta, ampak je pesem ta, ki mu s svojimi prsti skoraj brezčasna seže skozi kožo, še preden je prebrano sploh ponotranjeno.