KONEC SVETA VEDNO PRIDE NENAPOVEDANO

Nastopa vse pogosteje, vse uspešneje. Nedavno je  sklenil preobrniti svoj kantavtorski postulat. Glasbo in poezijo, ki sta se v njegovem repertoarju združevali v zadnjem letu, je odel v bogatejšo zvočno obleko. Pri tem so mu pomagali sopotniki, s katerimi se je družil velikokrat, tudi glasbeno, a z večino še ni igral v bendu: tokalist Blaž Celarec, violinistka Jelena Ždrale, klaviaturistka Polona Janežič ter kitarist in basist Matevž Kolenc. Pred nas torej prihaja dvakrat novi Narat, zvočno obogaten in z novimi skladbami.

Ni trajalo dolgo, da smo ugotovili, da je Narat eden najbolj prodornih slovenskih kantavtorjev tretjega tisočletja. Zasidran v najbolj žlahtni slovenski kantavtorski tradiciji in obenem hudičevo sodoben. V njegovi glasbi so leto 1945, leto 1968 in leto 2011. ”Grčija vztraja v plamenih … otroci so rasli ob novih zastavah, devize postajale so naš denar … moje vojne je konec, sanje se pišejo na račune … prodam pogled čez levo ramo … vladarji so kleli in stali na tankih z ranjeno kožo … moj stari strah je zrel, da crkne … ko se bo žrlo zares, hočem kraljevski prestol ob mizi … v jezi in mrazu spoznaš sam’ga sebe, na smrt se bojim srečanja.” Naratovi napoji utegnejo dolgo zažigati.