RAZVEZANA TIŠINA

Vesna Spreitzer piše poezijo prepojeno s subtilno refleksijo življenjskih tišin in hrupov, ki so povečini umeščeni v kuliso narave, ki je hkrati tudi poglavitni in neusahljiv vir njene metaforike. V ospredje velikokrat stopajo ljubezenski motivi in nanje vezani dvomi in nemiri, ki jih odslikava predvsem skozi temo in različne odtenke svetlob, ki oblikujejo osnovni ton posamezne pesmi. Tudi sicer je opazen akcent na čutnih impulzih, dotikih, vonjih, vizualnih podobah, ki so niti, iz katerih plete idejno plat svojih pesmi in izraža svoje najgloblje občutke.