DIALOGI O LJUBEZNI

V Dialogu o ljubezni Plutarh sebi, svojim sogovornikom, občinstvu in bralcem postavlja isto večno vprašanje: katera ljubezen je prava? Čeprav Plutarh trdi, da je ljubezen ena in ista, so odgovori mnogoteri, kot so tudi mnogoteri imaginariji ljubezni. Gonilna sila Dialoga o ljubezni je ljubezen bogate vdove Ismenodore do najstnika Bakhona, za antično pojmovanje nekaj povsem nezaslišanega in perverznega. Ker je starejša, bogatejša in izkušenejša, tudi v erotiki, je njena ljubezen predstavljena kot nevaren element, ki ogroža zakon in red, čeprav se želi s svojim izbrancem poročiti. Koncept Dialogov o ljubezni hkrati sledi Plutarhu in sprevrača njegove koncepte. Po plutarhovsko o ljubezni z avtorjem razpravljajo samo mladi, saj je po njegovem mnenju bila ljubezen predmet preučevanja za mlade, ne za zrelega filozofa. Ker je pri Plutarhu odsotna zaljubljena Ismenodora, pomeni knjiga obrat od Plutarha, namesto Ismenodore pa s Plutarhom v interpretativnih študijah razpravljajo štiri avtorice njenih let: Nada Grošelj, Alenka Jovanovski, Vanesa Matajc in Maja Sunčič. Knjiga je razdeljena na dva dela: v prvem delu je Plutarhov Dialog o ljubezni, ki ga je prevedla (prvič preveden v slovenščino) Maja Sunčič, napisala komentar k besedilu in interpretativno študijo. V drugem delu so tri interpretativne študije, ki predstavljajo mnogoterost ljubezni in sledijo konceptu zbirke Dialog z antiko. Nada Grošelj je napisala študijo Ljubezen in Ovidij, Alenka Jovanovski Kako si razlagati mistično ljubezen, Vanesa Matajc pa študijo Podoba ljubezni – podoba ženske v romantični literaturi E. T. A. Hoffmanna.

Leto izdaje	2005
ISBN/ISSN	9616192280