PRI DVEH PTIČIH NA VODI

Ko je roman Pri Dveh Ptičih Na Vodi leta 1939 prvič izšel, je platnico krasil citat samega Grahama Greena: ¨To je knjiga, kakršnih na tisoč pride ena … ob bok se postavlja Tristramu Shandyju in Uliksesu¨. Vsekakor obetavno; a kot se pogosto dogaja, recenzentovega mnenja sočasni kritiki (konservativne porevolucijske Irske) niso delili. Pravzaprav se je njena stilna nenavadnost večini zdela nerazumljiva in prisiljena, vsebina pa – v najboljšem primeru – trivialna. Flann O’Brien (s pravim imenom Brian O’Nolan oziroma Ó Nuallááin, rojen leta 1911) se je lahko tolažil vsaj s tem, o čemer je takole poročal v pismu: »Mimogrede, neki moj prijatelj je pred kratkim odnesel izvod Pri Dveh Ptičih Na Vodi Joyceu v Pariz. Toda izkazalo se je, da je Joyce knjigo že prebral. Glede na to, da je zdaj skorajda slep, je rekel, da je potreboval teden dni in povečevalno steklo in da ni v zadnjih petih letih prebral sploh nobene knjige; tako da lahko to res vzamem kot kompliment od samega führerja. Bil je navdušen – čeprav se je pritoževal (in to s svojim Finneganovim bdenjem v roki), da bralcu ne puščam dosti možnosti.