TISTO

Takšnega prvenca pa res še nismo imeli, pa ne samo na naši založbi. Prvenca s kratko zgodovino sodobne slovenske poezije, od mladostne lakote, imenovane ljubezen, ko je hotela biti pesem eno samo hrepenenje, do male osebne mitologije in obredov slovesa. In kar je najboljše, čeprav se zdi Tisto (mislim, da se ni treba odločiti med Tistim, ki je »pisano z veliko, ki nas prerado zmeša v predivo za krute statve, da nas nalomijo v skupek ran«, in tistim, ki hoče, »da se dobro zadene«, poezija je med obojim) avtorjevo zbrano delo (seveda vem, da je v resnici izbrano, dobro izbrano med stavki, ki jih je vedno že sproti, kaj šele z leti - naenkrat preveč), slutim, da je tokrat zbrano delo na začetku in ne na koncu poti in da vse drugo še pride, da so vse stezice še odprte. (Petra Vidali)