TEHNIKE OPAZOVALCA Videnje in modernost v 19. stoletju

»V zgodnjem 19. stoletju je prišlo do obsežne transformacije v načinu, na katerega se je tvorila figura opazovalca v širokem polju družbenih praks in domen vednosti. Glavna linija, ki ji sledim pri predstavitvi teh dogajanj, je raziskovanje pomena določenih optičnih naprav. Z njimi se ne ukvarjam kot z modeli reprezentacij, ki bi jih implicirale, temveč kot s prizorišči, tako vednosti kot oblasti, ki učinkujeta neposredno na telesa individuumov.« (Iz knjige)

Jonathan Crary, profesor sodobne umetnosti in teorije ter umetnostne zgodovine na univerzi Columbia in gostujoči profesor na Princetonu in Harvardu, v študiji Tehnike opazovalca predstavi teorijo videnja in njegovo zgodovinsko konstrukcijo. Knjiga, ki je bila prevedena že v devet jezikov, spretno prepleta zgodovino znanosti, tehnologije, filozofije, popularne kulture in vizualnih umetnosti in je dragocen prispevek, ki pokaže zgodovinske in sodobne procese transformacije vizualne kulture in kompleksne interakcije tehnološke modernizacije in estetskega modernizma.

Tehnike opazovalca prinašajo povsem nov pogled na vizualno kulturo, pri čemer se spoprimejo z vizualnim modernizmom in družbeno modernostjo; analiza zgodovinskega oblikovanja opazovalca obenem prinaša vpogled v predzgodovino družbe spektakla. Zgodnje 19. stoletje je prineslo veliko transformacijo načina udeležbe opazovalca na širokem polju družbenih praks in znanj. Avtor pri raziskovanju razvoja vizualne kulture ne sledi uveljavljeni poti iskanja kontinuitete v celotni zahodni vizualni tradiciji od Platona do danes ali od italijanskega 15. stoletja do poznega 19. stoletja, temveč predvsem pokaže, da je v tem razvoju prihajalo tudi do pomembnih diskontinuitet. Med drugim se loti raziskovanja pomena nekaterih optičnih naprav, saj je do ključne reorganizacije opazovalca prišlo še pred prihodom fotografije, zlasti s popularizacijo camere obscure, ki pa ne stoji na začetku linearnega razvoja, ki bi vodil do filmske kamere, temveč je assemblage v Deleuzovem pomenu. Crary tako preseže razprave, ki so ujete v tehnološki determinizem, in pokaže, kako je naprava prepletena s svojim subjektom ali kako je razmerje med objektom in opazovalcem neločljivo povezano z novo strukturo vizualne kulture.

Tehnike opazovalca ne osvetljujejo le zgodovine moderne vizualne kulture in z njo povezanih družbenih praks, temveč nam z zgodovinskega vidika ponujajo nepogrešljiv vpogled v nezadržne procese abstrakcije vidnega, ki se s čedalje večjo močjo odvijajo v današnjem času.