Eseji I. + DVD

Umetnost tako imenovanega socialističnega realizma v Sloveniji so doslej razmeroma malo obravnavali, kar je prav­zaprav razumljivo. Socialistični realizem v splošni zavesti ni nastopal kot integralen del umetnostne tradicije, marveč kot svojevrsten eksces. Ostro je prelomil z modernistično (čeprav precej zmerno) tradicijo predvojne (delno tudi medvojne) umetnosti, in to niti ne toliko v formalnem pogledu, marveč predvsem v tem, da je odkrito prevzel ideološko funkcijo. Kot takje bil povezan z najbolj ortodoksno in grobo obliko komu­nističnega sistema. Tudi s postopno modernizacijo in liberalizacijo tega sistema (in hkrati reafirmacijo in nato prevlado modernističnih mode­lov) ni povsem izginil iz zavesti. Lahko bi rekli, daje bil navzoč kot nekakšna grožnja, oddaljena, vendar stvarna; in taka grožnja v kontekstu odnosov med umetnostjo in politično močjo nikakor ni bila naključna ali nefunkcionalna. Prav tako velja mnenje, da je socrealistična umetnost tudi z estetskega stališča malo pomembna, boljša dela naj bi bila predvsem tista, v katerihje prišlo do kompromisa med zahtevami in možnost­mi, kijihje določila ideologija, in splošnejšim humanističnim gledanjem (ki je praviloma povezano tudi z ohranjanjem tradicionalnih slikarskih ali kiparskih vrednost in norm); tudi ta očitek v marsičem drži.